ŠE TA TEDEN NA OGLED FOTOGRAFIJE ČASTNE OBČANKE IN ČASTNIH OBČANOV

Še do petka, 3. maja 2024, je v Knjižnici Domžale na ogled fotografska razstava portretov častne občanke in častnih občanov: dr. Miroslava Stiplovška, Petra Primožiča, Vere Vojska, Alojza Stražarja in Matjaža Brojana ter pokojnih Staneta Habeta, Milana Flerina, Jerneja Leniča, Jožeta Pogačnika in dr. Velimirja Vulikića.

 

Posnetek odprtja razstave, ki je bilo 11. aprila 2024, je na voljo na povezavi: V čast nam je predstaviti častne občanko in občane. Dogodek je povezoval mladi župan Aljaž Praznik, ki je na kratko predstavil vse prejemnike tega častnega naziva, o njih pa so spregovorili tudi tam zbrani, njihovi svojci ter prijatelji. Uvodoma sta zbrane pozdravili in nagovorili direktorica Knjižnice Domžale mag. Barbara Zupanc Oberwalder ter županja mag. Renata Kosec, ki je izpostavila pomembno vlogo naših izjemnih občanov na lokalno skupnosti ter širše.  

 

V kulturnem programu sta sodelovali flavtistki Glasbene šole Domžale Zoja Cerar Kambič in Ela Verhovc ob spremljavi Mirana Juvana. Fotografsko gradivo je pripravil in uredil fotograf Rok Majhenič, ki je živeče izjemne občane tudi fotografiral. 

 

STANE HABE (1920 – 2003) - ČASTNI OBČAN OBČINE DOMŽALE 1994

Stanetu Habetu je bil naziv častnega občana podeljen za življenjsko delo na področju glasbene kulture – za predano delo, bogato življenjsko pot, ki je v občini Domžale in širše pustila na kulturnem, predvsem glasbenem, področju neizbrisno sled.

Glasbeni pedagog, zborovodja in kulturni delavec Stane Habe je bil vsesplošno aktiven na področju kulture. Že kot otrok je pokazal zanimanje za glasbo, obiskoval Glasbeno matico, uspešno zaključil orglarsko šolo in postal organist v cerkvi. Kasneje je ustanovil in vodil številne otroške, mladinske, moške, ženske in mešane pevske zbore, v katerih je posebno skrb namenjal prepevanju narodnih in ljudskih pesmi. Po vojni je bil predavatelj na vrhniški gimnaziji in kapelnik godbe, ob delu pa študiral na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Na domžalski nižji gimnaziji se je zaposlil kot predavatelj, vodil zbore in enkrat letno pripravil na dvorišču osnovne šole znamenite in zelo dobro obiskane letne koncerte. V letu 1959 je postal ravnatelj Glasbene šole Domžale, ki je pod njegovim vodstvom dosegala izjemne uvrstitve in pripravljala izvrstne koncerte. Prizadevno jo je vodil več desetletij, do upokojitve. Vrsto let je vodil tudi aktiv ravnateljev glasbenih šol. Med drugim je bil Stane Habe pobudnik in tvorec zakona o glasbeni šoli - po njegovi zaslugi je postala enakopravna z drugimi šolami. Odigral je pomembno vlogo pri pridobivanju lastništva Kulturnega doma Franca Bernika. Staneta Habeta upravičeno uvrščamo med velike, znamenite in ugledne ljudi, ki so na Domžalskem in širše pustili neizbrisen pečat. Za svoje pedagoško in predano delo je bil odlikovan s številnimi priznanji, plaketami in nagradami, med drugim z zlatim listom Zveze kulturnih organizacij, redom dela z zlatim vencem, Žagarjevo nagrado za izredne uspehe pri napredku vzgoje in izobraževanja, predvsem na področju glasbene vzgoje mladih rodov. Leta 1998 je postal častni član Društva Lipa - Univerze za tretje življenjsko obdobje Domžale, v katero je prinesel ljubezen do glasbe in zborovskega petja. Bil je ustanovitelj in voditelj številnih pevskih zborov, v katerih je posebno skrb namenjal prepevanju narodnih in ljudskih pesmi. V svojih poznih letih je bil več let predsednik Strokovnega sveta zborovskega srečanja pevskih zborov v Stični, ob tem pa je kljub pešajočemu zdravju zmogel najti čas za vodenjepevskih zborov upokojencev v Domžalah. Stane Habe je bil predvsem človek dejanj, aktiven na mnogih področjih, in si je nabral veliko prijateljev. Bil je glasbeni mentor mnogim otrokom in odraslim. Prizadeval si je za umeščanje in uveljavljanje kulture, še posebej raznovrstne glasbe, kar je bilo v njegovih časih, kot je še danes, zahtevno delo. S svojo bogato življenjsko potjo je zapustil neizbrisno sled v občini Domžale. Boril se je z birokratskimi in vladajočimi mlini za uveljavitev glasbenega izobraževanja.

Bil je velik človek, ki se je s svojim delovanjem dotaknil mnogih in je imel velik posluh za ljudi. Več kot 20 let mineva, odkar se je Stane Habe poslovil, spomin nanj pa še vedno živi in bo ostal.

 

MILAN FLERIN (1915 – 2003) - ČASTNI OBČAN OBČINE DOMŽALE 1997

Milanu Flerinu je bil naziv častnega občana podeljen za življenjsko delo na področju razvoja šolstva.

Milan Flerin je bil vsestransko izobražen Domžalčan, pedagog, profesor, ravnatelj, urednik, društveni in telesno-kulturni delavec ter navdušenec za vse, kar je pomenilo napredek in je Domžalam in občanom utiralo pot v boljše čase. Bil je mislec, snovalec in organizator, ustvarjalec in svetovalec. Ves čas je deloval povezovalno in s svojim vsestranskim delom, z izjemno avtoriteto, razgledanostjo ter bogatim organizacijskim in strokovnim znanjem je pomembno vplival na vsestranski razvoj šolstva, kot tudi samega mesta in občine Domžale. Društvo Lipa - Univerza za tretje življenjsko Domžale ga je za njegove zasluge leta 1998 imenovalo za svojega častnega člana. Kmalu po vojni je bil Milan Flerin imenovan za delegata na Meščanski šoli v Domžalah ter izbran, da v domačem kraju poskrbi za novo organizacijo šol in šolstva. To je pomenilo začetek njegovega 31-letnega uspešnega dela na področju šolstva. Dolga leta je bil predsednik izobraževalne skupnosti Domžale. Imel je pomembno vlogo pri razvoju osnovnega in srednjega šolstva ter izobraževanja odraslih občanov. Po njegovi zaslugi je bila v Domžalah takoj po vojni gimnazija, ki pa so jo zaradi političnih pritiskov kmalu preselili. Prispeval je k organizaciji Šole učencev v gospodarstvu raznih strok, dolga leta vodil vajeniško šolo, sodeloval pa je tudi pri ustanovitvi Višje gospodinjske šole v Grobljah. Bil je velik pristaš vseživljenjskega izobraževanja in pobudnik ustanovitve večerne Ekonomske šole za odrasle. Svoje načelo, da mora biti šola središče kulturnega, športnega in družabnega življenja, je uresničeval v glasbenih in športnih akademijah ter tradicionalnih revijah pevskih zborov. Zavedal se je, da je treba mladini in odraslim ponuditi različne aktivnosti tudi v prostem času, zato so na njegovo pobudo nastala različna društva. V številnih je sodeloval tudi sam ter svojo strokovno pomoč ponudil, kjerkoli je bila zaželena. Bil je na čelu mnogih telesno-kulturnih organizacij, v gradbenem odboru vajeniškega doma in pobudnik gradnje domžalskega bazena. Sredi 50. let prejšnjega stoletja se je Milan Flerin zavzel za zaščito znamenite Grobeljske cerkve, ki je propadala, tako da je republiški zavod za spomeniško varstvo vendarle prekril streho tega umetniško-zgodovinskega objekta, kasneje pa začel z več obnovitvenimi deli. Njegovo delo je vtkano v takrat nove šole, telovadnice, povsod, kjer so rastli objekti za lepšo prihodnost. Posebno rad je Milan Flerin govoril o 10-letnem urednikovanju enega prvih lokalnih časopisov v Sloveniji, ki ga je izdajal Zavod za gospodarsko propagando Domžale. Za prvega urednika Občinskega poročevalca, predhodnika današnjega Slamnika, je bil imenovan leta 1962. Ob vestnem, delavnem in prizadevnem glavnem uredniku, ki je bil obenem tudi novinar, komentator, tehnični urednik, lektor in raznašalec, se je takratno glasilo kmalu dobro udomačilo v občini. Milan Flerin je postal zgled, kako delati, zapisovati in pošteno poročati ter ustvarjati delčke zgodovine. Bil je tudi mentor mnogim mladim, ki so šele stopali na pot novinarstva in obveščanja javnosti. Leta 1972 je bil najprej razrešen z uredniškega mesta lokalnega časopisa, potem pa še dolžnosti ravnatelja v Osnovni šoli Domžale, kar je pustilo grenak priokus. Novo zaposlitev je dobil v Ljubljani kot svetnik na Komiteju za vzgojo in izobraževanje, kjer je delal do upokojitve. Pa vendar je bilo in ostaja njegovo delo cenjeno in spoštovano. Vplival je na vsestranski razvoj šolstva, kot tudi na razvoj občine Domžale, kar bo za vedno ostalo del domžalske zgodovine.

Na Milana Flerina ohranjamo hvaležen in spoštljiv spomin, saj je bil eden izmed tistih ljudi, ki so nepogrešljivi temelji krajev, ki jim je dano obogateti ob takih ljudeh. Brez njegovega udejstvovanja marsičesa, kar imamo danes v Domžalah, ne bi imeli. Tudi generacij mladih, ki so v življenje odnesli prave vrednote, sposobnost razmišljanja in v sebi odločenost udejanjiti tisto, kar je dobro, pravično in prav, ne.

 

JERNEJ LENIČ (1921 – 2001) - ČASTNI OBČAN OBČINE DOMŽALE 2001

Jerneju Leniču je bil naziv častnega občana podeljen ob življenjskem jubileju za dolgoletno požrtvovalno in prizadevno delo na različnih področjih v občini Domžale.

Jernej Lenič je bil izjemen človek, prijatelj in tovariš. Komaj mesec dni po njegovem 80. rojstnem dnevu in le nekaj mesecev po prejemu naziva častni občan je smrt žal pretrgala nit njegovega življenja, ni pa izbrisala bogatih spominov nanj in na njegova dela, s katerimi bo v zgodovini občine Domžale za vedno ostal zapisan kot človek, ki je 50 let svojega življenja utiral pot napredku in razvoju našega območju. Ob tem ga je vse življenje spremljalo načelo: »Če človek dela z dobro voljo, ni nič prehudo.« Za svoje prizadevno delo je prejel vrsto priznanj, med drugimi odlikovanja nekdanje Jugoslavije, medaljo zasluge za narod, orden zaslug za narod, orden dela s srebrnim in zlatim vencem, zlati znak Rdečega križa, številna republiška priznanja za delo v Rdečem križu, srebrni znak OF, zlati znak ZPM, zlati znak Sveta za preventivo in vzgojo v cestnem prometu, občinski zlati priznanji ter mnogo priznanj posameznih republiških zvez, organizacij, podjetij in društev, zlati in srebrni znak gasilske zveze, priznanje kulturne in raziskovalne skupnosti. Vedno pa je bil najbolj vesel zahval, ki jih je prejel od krajevnih skupnosti, od ljudi, ki so njega in njegovo delo poznali in cenili. Prejeta priznanja je sprejemal kot potrditev, da skupaj s sodelavci delajo dobro. Jernej Lenič je po vojni najprej delal kot učitelj. Bil je v krajevnem ljudskem odboru, ko se je gradilo vodovodno omrežje in so vasi povezovali s cestami. Kmalu je postal je predsednik tedanje SZDL, ki jo je vodil pet let. Od prve številke je bil več let v uredniškem odboru Občinskega poročevalca, predhodnika današnjega Slamnika. V šolstvo se je vrnil kot ravnatelj OŠ Venclja Perka, ob delu pa je leta 1966 diplomiral na Pedagoški akademiji. Opravljal je tudi funkcijo poslanca v Kulturno prosvetnem zboru in si prizadeval za izboljšanje pogojev za vzgojo in izobraževanje, za pridobitev telovadnic in jedilnic. Pomembno je prispeval k zbiranju samoprispevkov za izgradnjo šolske mreže in je sodeloval pri gradnji OŠ Rodica, katere prvi ravnatelj je bil v letih od 1972 do 1974. Nato je bil dva mandata predsednik Skupščine občine Domžale, tretji župan. Kot matičar je poročil več kot 1700 parov. Aktivno je sodeloval v več društvih in organizacijah. V Krašnji je bil gasilec, član kulturnega društva, kasneje je nekaj let vodil Izseljeniško matico Domžale – Kamnik. Bil je predsednik Kulturne skupnosti in Rdečega križa, član Izobraževalne skupnosti ter aktiven v Zvezi prijateljev mladine. Ves čas je bil aktiven v KS Slavka Šlandra, kjer je bil izvoljen v Svet Krajevne skupnosti. Eden zadnjih njegovih prispevkov je bila organizacija Društva Lipa – univerze za tretje življenjsko obdobje.

Rad je povedal, da bi si še enkrat izbral pot, kot jo je prehodil, pot skupnega ustvarjanja, sporazumevanja, uspešnega sodelovanja, tudi ljubezni, predvsem pa graditve iskrenih medčloveških odnosov, kar je bil vedno njegov cilj. To mu je uspelo, saj je pomembno prispeval k uspešnemu razvoju občine Domžale. Jesen svojega življenja je preživel med najbližjimi in iskrenimi prijatelji.

Umrejo tisti, ki jih pozabimo. Častnega občana Jerneja Leniča ne bomo.

 

JOŽE POGAČNIK (1916 – 2022) - ČASTNI OBČAN OBČINE DOMŽALE 2003

Jožetu Pogačniku je bil naziv častnega občana podeljen za življenjsko delo, za prispevek h gospodarskemu in širšemu družbenemu razvoju domžalske občine.

Jože Pogačnik je bil skromen in preprost, pogumen človek velikega ugleda, cenjen zaradi izrazitega socialnega čuta in razumevanja za malega človeka. Bil je prejemnik zlate plakete zveze borcev s pomenljivi Kajuhovi verzi »O, če ljudi bi ne bilo pri nas, ljudi, ki ne ubogajo na vsak ukaz, tedaj bi nas že kdaj odnesel plaz,« in dolga leta najstarejši slovenski živeči partizan. Po vojni se je iz junaka borbe prelevil v junaka dela. Njegov vpliv na razvoj Tosame in njeno modernizacijo je bil izjemen, s svojo strokovnostjo pa je zaznamoval tudi gospodarski in širši družbeni razvoj v domžalski občini. Pomembno se je zapisal v zgodovino Tosame, kjer je kot izkušen in izšolan tekstilec leta 1951 postal tehnični vodja, dve leti kasneje pa direktor. Tosama je pod njegovim 22-letnim vodstvom postala ena najmodernejših sanitetnih tovarn. Uvajali so se novi proizvodi, odprlo se je več sto novih delovnih mest, Tosama pa je bila sposobna zadostiti potrebam domačega in tujega trga. »Leta, ki sem jih preživel v Tosami, so en sam prijeten spomin, ki ga še vedno rad obudim, tudi ob srečanjih z nekdanjimi zaposlenimi,« je rad povedal Jože Pogačnik, sodelavci pa, da jim je ostal v spominu kot direktor, ki je za vsakogar vedno našel dobro besedo. Jože Pogačnik je bil v letih od 1963 do 1969 predsednik Skupščine Občine Domžale. V njegovem času se je veliko vlagalo v šolstvo, zdravstvo, vodovodno oskrbo z širjenjem vodovodnega omrežja v sklopu projekta Zdrava pitna voda za vse in komunalne dejavnosti, postavljeni so bili temelji za gradnjo centralne čistilne naprave, začela se je obnova in novogradnja šolske mreže s samoprispevkom tako na področju osnovnega kot srednjega šolstva, dobili smo novo pošto, zdravstveni dom in športno dvorano. Nenazadnje je Jože Pogačnik zagotovil tudi ohranitev železniškega prometa na progi Kamnik – Domžale – Ljubljana. V obdobju njegovega vodenja občine so bile uvedene krajevne skupnosti kot nove pomembne oblike krajevne samouprave, občina Domžale pa se je dvignila med najuspešnejše v nekdanji državi. V letih od 1972 do 1973 je bil poslanec gospodarskega zbora slovenske skupščine in sopodpisnik politične akcije »25 poslancev« ob kandidiranju za člana predsedstva SFRJ iz Slovenije. Zaradi takratnega zatiranja tistih, ki so se zavzemali za več demokracije in umik partije iz gospodarstva in informiranja, ga je ta odločna, javna, legalna in demokratična poteza stala prezgodnje upokojitve in politične osamitve. Da bo demokracija vendarle zmagala, je vedel že takrat, zgodovina pa mu je dala prav čez 18 let. Na svoje takratno ravnanje je bil vedno ponosen. Skromnost, dobrota, pogum in človečnost so vrline, po katerih se bomo Jožeta Pogačnika spominjali Domžalčani. Podpiral je vse dejavnosti, ki so krepile javni in človeški napredek v občini: štipendiranje in podpiranje izobraževanja, gradnjo infrastrukture v nerazvitih delih občine. Znan je bil po odprtosti in razumevanju problemov malega človeka – občana in državljana. S svojimi bogatimi izkušnjami je v življenju in delu občine sodeloval tudi po upokojitvi. Z velikim zanimanjem in veseljem ob uspehih je spremljal razvoj občine, tudi svetoval je in znal pohvaliti.

Optimističen pogled na svet in iskriv nasmeh ga nista nikoli zapustila. Njegovo delo in uspehi, vse, kar je dal lokalni skupnosti, bo za vedno ostalo zapisano v novejši zgodovini naše občine, spomin na modrega, sočutnega, skromnega, preprostega in prijaznega soobčana, prijatelja, dobrotnika in strokovnjaka pa bo ostal za vedno živ.

 

DR. MIROSLAV STIPLOVŠEK - ČASTNI OBČAN OBČINE DOMŽALE 2004

Dr. Miroslavu Stiplovšku je bil naziv častnega občana podeljen za življenjsko delo na področju novejše zgodovine, predvsem pa za opravljeno delo na področju kulture in raziskovalne dejavnosti v občini Domžale.

Za svojo bogato dejavnost je dr. Miroslav Stiplovšek prejel tudi druga številna visoka priznanja. Leta 1979 je prejel red dela z zlatim vencem, leta 2003 naziv zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani. Leta 2005 sta ga Zveza zgodovinskih društev Slovenije in Zgodovinsko društvo Ljubljana imenovala za svojega častnega člana, leta 2006 pa ga je takratni predsednik republike dr. Janez Drnovšek odlikoval za življenjsko delo z najvišjim državnim odlikovanjem Zlatim redom za zasluge Republike Slovenije. Dr. Miroslav Stiplovšek je študiral narodno zgodovino na Filozofski fakulteti. Za doktorja zgodovinskih znanosti je bil promoviran leta 1966 po obrambi doktorske disertacije »Dejavnost strokovnih organizacij v jugoslovanskem delu Slovenije 1918 do 1922«. Postal je docent. Pri svojih tridesetih je postal poslanec prosvetno-kulturnega zbora Skupščine SR Slovenije (1965–1969). Leta 1981 je postal redni profesor za novejšo zgodovino - slovensko in jugoslovansko od konca prve svetovne vojne do leta 1941. Pomembno je prispeval k razvoju znanosti ter predano opravljal pedagoško delo in mentorstvo mnogim diplomantom, magistrandom ter doktorandom. Na Filozofski fakulteti je bil tudi predstojnik Oddelka za zgodovino. Dejaven je bil v Zgodovinskem društvu Slovenije in družbenih institucijah, ki so oblikovale in usmerjale slovensko pedagoško in znanstveno-raziskovalno delo. Njegov znanstveno - strokovni opus obsega več kot 670 enot, objavljenih tako doma kot v tujini. S svojimi deli je pomembno prispeval k osvetlitvi slovenske politične in socialne zgodovine med dvema svetovnima vojnama. Kot Domžalam pripaden občan in raziskovalec nesporne kakovosti, širine in zanesljivosti skuša dr. Stiplovšek po svojih močeh prispevati k razvoju domžalske občine. Vsaka problematika, tudi preučevanje krajevne zgodovine, je zanj enako pomembna, enako akademska. Prek osvetlitve razvoja domžalskega območja skozi čas je pomembno prispeval k oblikovanju celostnega pogleda na slovensko nacionalno zgodovino. Med drugim je v Domžalah organiziral dve odmevni znanstveni konferenci o krajevni zgodovini. Je avtor izjemne knjige o 170-letnem upravnem razvoju in delovanju Občine Domžale v obdobju med leti 1850 in 2020 (2021), monografije o razglasitvi Domžal za trg leta 1925 (2005), soavtor strokovne monografije o domžalskih kulturnih društvih ter prispevkov o šolstvu na Domžalskem. S prikazanim razvojem Domžal na gospodarskem, upravnem, kulturnem in šolskem področju v zadnjem stoletju in pol je dr. Stiplovšek vdahnil zgodovinsko dušo svojemu kraju in jasno pojasnil razloge, zakaj so Domžale s svojo okolico postale eno od najbolj razvitih, uspešnih in prepoznavnih območij Slovenije. Njegova dela, ki odražajo trud, notranjo potrebo in raziskovalno vztrajnost, tvorijo organsko celoto, s katero je vidno prispeval k promociji mesta in občine Domžale. Dr. Miroslav Stiplovšek ni le strokovnjak in raziskovalec na področju novejše in krajevne zgodovine, temveč je tudi prizadeven delavec na področju kulture v občini Domžale. Bil je predsednik občinskega odbora za kulturo ter vodilni funkcionar na kulturnem področju v občini Domžale.

Njegov optimizem in prisrčen značaj ter neusahljivo zanimanje za raziskovalno delo so le nekatere od kvalitet, zaradi katerih dr. Miroslav Stiplovšek uživa vsesplošno akademsko, družbeno in človeško naklonjenost.

 

PETER  PRIMOŽIČ - ČASTNI OBČAN OBČINE DOMŽALE 2012

Petru Primožiču je bil naziv častnega občana podeljen za prizadevno delo pri razvoju občine in prostovoljstvo, posebej v Planinskem društvu Domžale.  

Peter Primožič se je v javno življenje vključil že v študentskih letih. Po študiju se je kot mlad pravnik zaposlil na Občini Domžale, kjer je kot pravni referent in vodja družbenih dejavnosti vztrajal deset let. Svoje delo v takratni SZLD je videl predvsem kot nalogo, kako ljudem pomagati pri reševanju težav in jih vključevati v soodločanje. Nedvomno je s svojim predanim strokovnim delom, kot predsednik Skupščine občine Domžale in kot prostovoljec v eni najštevilčnejših organizacij civilne sfere v lokalni sredini pustil prepoznaven pečat v lokalnem okolju in širše. V letih od 1983 do 1986 je opravljal funkcijo družbenega pravobranilca. Vse do leta 2010 je dolga leta vodil volilna opravila v občini, sprva kot tajnik občinske volilne komisije, v zadnjih desetletjih pa kot njen predsednik. Pri tem je imel priložnost sodelovati s strokovnjaki v odborih in v nekdanji občini, v kateri je bilo veliko volišč, spoznati večino krajev in mnogo občank in občanov. Peter Primožič je bil leta 1986 izvoljen za predsednika Skupščine občine Domžale. V tem obdobju, zaznamovanem z odličnim sodelovanjem z občankami in občani ter s prepričanjem, da funkcionarji in delavci v upravi služijo prav lokalnemu prebivalstvu, je bil dosežen pomemben razvoj. Vse dejavnosti, vsi kraji, vse generacije v takratni občini so bile deležne napredka. Izvedene so bile melioracije večine vodotokov, gradnja dodatnih nasipov, novo črpališče pitne vode in dodatni kilometri vodovodov, kanalizacij ter asfaltnih cest. Zgrajen je bil nov vrtec v Mengšu, prizidki k šolam Preserje, Dob, Rodica in k domžalski srednji šoli. Gradili so se Center požarne varnosti, dom športnih organizacij, gledališče na Studencu, počitniški dom za otroke na Krku. Dobili smo povečano poštno poslopje s sodobno telefonsko centralo, v Domžale je pritekel plin. Velik razvoj v obdobju predsednikovanja Petra Primožiča je pripisati tudi takratnim izjemnim okoliščinam: pripravljenosti vseh podpreti dobre projekte s samoprispevkom, prostovoljnim delom, dodatnimi sredstvi podjetij, podjetnikov in obrtnikov, pripravljenosti stopiti skupaj in uresničiti načrte, dogovorjene z največjim soglasjem. Pravniška znanja in izkušnje je udejanjal v uspešnem domžalskem Biroju 71, pa v splošni in kadrovski službi takrat enega najuspešnejših trgovskih podjetij, v Napredku, od koder je leta 2001 odšel med upokojence. Peter Primožič je poznan tudi kot predan planinec. Več kot desetletje je bil predsednik Planinskega društva Domžale. Pod njegovim vodstvom se je društvo razvijalo, postajalo vse bolj odprto za ljubitelje planin in gora, zvrstile so se mnoge uspešne akcije in izboljšanje materialnih – prostorskih pogojev, Domžalski dom na Veliki Planini in plezališče na Rodici. V društvu se je v njegovem času usposabljalo in vzgajalo strokovne delavce, vodnike, markaciste in alpinistične inštruktorje, oživelo je tudi delo z mladim. V to obdobje segajo tudi uspešne alpinistične odprave v Himalajo in Patagonijo. Med drugim je bil Peter Primožič tudi pobudnik še danes priljubljenega in množično obiskanega tradicionalnega srečanja planincev pri Domžalskem domu na Mali Planini, ki že več kot trideset let poteka na zadnjo avgustovsko nedeljo.

S svojo skromnostjo in zavzetim prostovoljnim delom je Peter Primožič od nekdaj zgled delavnosti, tovarištva in predanosti. Še danes poudarja, da so bili uspehi doseženi s skupnim delom sodelavcev in vseh občank ter občanov.

 

DR. VELIMIR VULIKIĆ (1931 – 2020) - ČASTNI OBČAN OBČINE DOMŽALE 2012

Dr. Velimirju Vulikiću je bil naziv častnega občana podeljen za bogat knjižni opus, ki pomembno prispeva k poznavanju kulture in zgodovine občine Domžale ter za publicistično delo s področja zgodovine zobozdravstva.

Dr. Velimir Vulikić ni bil zgolj strokovnjak za zdravstvo. Bil je plodovit pisatelj, kronist in publicist, avtor številnih biografskih in avtobiografskih knjig, kmečkih povesti, potopisov in zgodb iz življenja izseljencev ter obsežnih raziskav s področja zgodovine zdravstva in zobozdravstva. Pomembno je prispeval tudi k poznavanju zgodovine gasilstva na Domžalskem, deloval pa je tudi na področju informiranja in urednikovanja. Njegovo poklicno pot je zaznamovalo zobozdravstvo. Po zaključeni Sanitetni oficirski šoli v Beogradu je prišel v Slovenijo. Dom si je ustvaril v Domžalah, kjer je leta 1965 v dogovoru z Zdravstvenim domom Domžale v zobni ambulanti ustanovil ordinacijo za ortodontijo. S študijem ob delu je postal doktor stomatoloških znanosti. Opravljal je vrsto pomembnih strokovnih zadolžitev, med drugim je bil predstojnik stomatološkega oddelka Vojaške bolnišnice v Ljubljani, pa tudi njen primarij. Po upokojitvi je začel z novim življenjem, kakršnega si je od nekdaj želel. Imel je dovolj časa za svojo veliko ljubezen – raziskovanje in pisanje. V njegovem bogatem knjižnem fondu lahko naštejemo trideset naslovov, od strokovnih del do proze, v katerih je ohranil pomemben del domžalske kulture in zgodovine. Večji del svojega življenja se je ukvarjal s pisanjem črtic, strokovnih stomatoloških prispevkov in proze, v kateri je vrsto vsebin z Domžalskega. Med drugim je pisal o profesorju filozofije dr. Valentinu Rožiču, župniku in skladatelju Matiju Tomcu, Oktetu bratov Pirnat, Stanetu Habetu, o 60-letnici poletnega gledališča na Studencu in 50-letnici Gasilske zveze Domžale. Knjiga iz življenja vojaškega zobozdravnika je njegovo avtobiografsko delo. Zelo pomembne so njegove strokovne knjige s področja zgodovine zobozdravstva, kjer se je izkazal kot izjemen poznavalec slovenske zdravstveno- zobozdravstvene kulture. Urejal je vojaški zobozdravstveni časopis, bil urednik in sourednik več zbornikov ter avtor na stotine strokovnih in drugih člankov. Poleg naziva častnega občana domžalske občine je pisatelj Veljko, kot so ga klicali prijatelji, za svoje vsestransko strokovno in ljubiteljsko udejstvovanje prejel vrsto nagrad, med drugim dve Kajuhovi nagradi, priznanje Zveze združenj ortodontov nekdanje Jugoslavije, dve priznanji Znanstvenega društva za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije in srebrno plaketo Občine Domžale. V  svojem srcu ni nikoli pozabil Črne gore, svoje rojstne domovine, obenem pa je bil neizmerno ponosen na Slovenijo. Aktivno je podpiral osamosvojitev Slovenije in sodeloval na obeh zborih kulturnih delavcev na temo Suverenost slovenskega naroda. Vselej se je trudil, da bi s svojim prizadevnim delom pomagal ljudem in da bi za njim ostala sled človeka, ki je imel domžalsko občino, njene posamezne kraje in ljudi, izredno rad. Sam je večkrat govoril, da je rad med nami, Domžalčani, da ceni delo društev in pridnih posameznikov, ki jih je spoznaval ob svojem delu in pisanju knjig. Tudi sam je bil aktiven v številnih društvih, sekcijah in klubih. Posebej tesno je bil povezan z Gasilskim društvom Žeje – Sveta Trojica, kjer je bil tudi častni član, vrsto let pa je urejal tudi tamkajšnji krajevni časopis.

Dr. Velimir Vulikić je med nami preživel večji del svoje življenjske in delovne poti ter s svojim delom obogatil čas, v katerem je živel. S svojim raziskovalnim delom je pustil velik pečat v našem prostoru. Njegova prizadevanja in dela, od katerih mnoga govorijo o naših občanih, organizacijah in dogodkih, bodo ostala za vedno del lokalne zgodovine, kakor bo dr. Velimir Vulikić za vedno ostal v hvaležnem spominu kot naš častni občan in prijatelj Veljko.

 

Vera Vojska je ena najbolj prepoznavnih osebnosti v domžalski občini. S svojimi aktivnostmi in pozitivno naravnanostjo ter željo pomagati sočloveku pušča izjemen pečat v lokalnem življenju. Pri svojem delu se je povezala s številnimi skupnostmi, organizacijami, društvi ter občani, med katerimi je mnoge kot tudi poročila. Aktivna ostaja tudi po upokojitvi. Po poklicu predmetna učiteljica slovenskega jezika in zgodovine je z veseljem poučevala na Osnovni šoli Janko Kersnik Brdo pri Lukovici. Z bralci lokalnih novic je pred leti delila poučno zgodbo: »Nekoč je k meni prišel oče fanta, ki ni blestel pri slovenščini. Vprašal me je, če sin zna brati. Odvrnila sem, da zna, vendar s težavo. Potem me je vprašal, če zna pisati slovensko. In nisem mogla reči, da ne. Nato je oče dodal, da govori tudi slovensko. Odvrnila sem, da je res, četudi se za govorni nastop ni pripravil. Pa je dejal – bere, piše in govori slovensko – kako ga potem lahko ocenite negativno? To sem upoštevala v vseh svojih nadaljnjih šolskih letih, tako da smo se skupaj potrudili, da so znali vsaj za dve.« Že mlada se je vključila v politične aktivnosti in delovala na različnih funkcijah. Poklicno pot je nadaljevala kot sekretarka v SZDL in zatem na Občini Domžale, kjer je bila zaposlena več kot 20 let in je skrbela za obveščanje javnosti, občinski protokol ter pomagala pri organizaciji dogodkov. Sodelovanje s sodelavci in medsebojno tovarištvo ji je veliko pomenilo. »Človek rad dela, če vsi radi delajo,« je rada povedala. Vera Vojska si je vedno prizadevala biti seznanjena z dogajanjem v občini. Več desetletij je sodelovala pri občinskem gasilu, današnjem Slamniku, sprva kot dopisnica, kasneje kot glavna in odgovorna urednica. Skozi njene prispevke smo bili in ostajamo še danes v stiku z občinsko politiko, dogodki na področju kulture in športa, z uspehi posameznikov in jubileji občank in občanov, s humanitarnimi, turističnimi in drugimi aktivnostmi in zanimivostmi. Po upokojitvi je bila en mandat občinska svetnica, še naprej pa ohranja stik z vsakodnevnim dogajanjem v občini, ostaja dopisnica Slamnika, obiskovalka prireditev in pomemben člen številnih društev. Svojo občino odlično pozna in jo je promovirala prek različnih turističnih aktivnostih. Je avtorica ali soavtorica številnih predstavitvenih publikacij in zloženk. V okviru Občine Domžale je vrsto desetletij skupaj s svojimi sodelavci in Osnovno šolo Domžale skrbela za uspešno sodelovanje z društvom Slovenija Ruti iz Švice. Od samega začetka, od leta 1991, prostovoljno pomaga Društvu izgnancev Domžale. »Ko enkrat začneš, težko nehaš,« pravi Vera Vojska. Več kot 15 let je opravljala funkcijo tajnice Atletskega društva Domžale, sodelovala in pomagala v drugih društvih, v svetih različnih javnih zavodov in v krajevni skupnosti, organizirala in vodila je mnoge dogodke. V Krajevni skupnosti Dob je v mladosti vodila mladinsko organizacijo, kasneje pa je bila članica Sveta Krajevne skupnosti in urednica lokalnega glasila Hrast. Vrsto let je vodila Krajevno organizacijo borcev za vrednote NOB Dob, Krtina.

Za Vero Vojska je pri njenem delu značilna popolna osebna angažiranost ter čut za sočloveka. Na vsakem koraku je še danes opaziti njena prizadevanja, da bi bili občanke in občani čim bolj dejavni, vključeni in povezani. Rada pove, da je zadovoljen človek med zadovoljnimi ljudmi. K slednjemu v veliki meri s svojim delom, prizadevanji in udejstvovanjem v lokalni skupnosti prispeva prav naša prva častna občanka sama.

 

ALOJZ STRAŽAR - ČASTNI OBČAN OBČINE DOMŽALE 2021

Alojzu Stražarju je bil naziv častnega občana podeljen za njegovo življenjsko delo na področju kulture v občini Domžale.

Alojz Stražar je eden izmed najpomembnejših členov in članov Kulturnega društva Miran Jarc Škocjan. Ima pomembno vlogo pri krepitvi in položaju Ijubiteljske, zlasti gledališke, kulture v domači občini. Organizacija koncertnih in gledaliških dogodkov v okviru Kulturnega poletnega festivala Studenec, proslave ob krajevnih in občinskih praznikih, režiranje otroških predstav in več kot 25-letno tradicionalno Miklavževanje, poleg tega pa močna vpetost v delo in življenje v lokalni skupnosti, so le del njegovega udejstvovanja. Prejemnik številnih občinskih in državnih priznanj za prizadevno delo na področju kulture s svojimi inovativnimi pobudami pomembno sooblikuje kulturno življenje v lokalni skupnosti in obenem poudarja kakovost kulturnih društev. Dolgoletni predsednik Zveze kulturnih društev Domžale je deloval tudi v Javnem skladu Republike Slovenije za kulturne dejavnost tako na lokalni kot na državni ravni in leta 2009 prejel srebrno plaketo sklada. Ljubiteljski režiser, scenarist, organizator dogodkov v Poletnem gledališču Studenec in večdesetletni predsednik Kulturnega društva Miran Jarc Škocjan je zagotovo eden izmed najbolj prepoznavnih obrazov na Domžalskem. Svoje življenje je popolnoma posvetil kulturi. Star petnajst let se je vključil v dramsko skupino, kjer je sprva nabiral znanje in izkušnje ob bratih Stanetu, Antonu in Francetu ter igral v več predstavah. S preoblikovanjem dramske skupine je z osemnajstimi leti postal predsednik Prosvetnega društva Miran Jarc Škocjan in kmalu na oder postavil Cankarjevo črtico Mati, uprizorjeno 8. marca 1963 v krtinski osnovni šoli. Alojz Stražar je še posebej zaslužen, da je Poletno gledališče Studenec danes drugo največje pokrito gledališče v državi in ima velik pomen za domžalsko občino in širše. Predstave si ogleda med deset in petnajst tisoč gledalcev. Studenec je postal kraj, kjer se prepletajo kulturni, glasbeni, pevski in dramski dogodki, različne razstave slovenskih umetnikov in drugih ustvarjalcev. Izjemno odmevna je bila tudi mednarodna prireditev Glasba treh dežel, ki je povezovala Slovenijo, Avstrijo in Italijo in dvignila ugled domžalske občine. Gospod Stražar se je kot režiser podpisal pod več kot 50 dogodkov. Povezuje od 60 do 150 igralcev, pevcev, plesalcev, statistov, domačih igralcev, igralcev iz drugih društev, v zadnjih letih pa tudi pomembnih slovenskih igralcev, opernih pevcev in glasbenikov. Članom društva rad reče, da je »težka, ta umetniška,« z vso organizacijo, koordinacijo, pridobivanjem finančnih sredstev, nagovarjanjem igralcev k sodelovanju v poletnih mesecih in ostalim, kar terja veliko časa, potrpljenja, vztrajnosti in predanosti. Iz njega seva posebna požrtvovalnost, strokovnost, vztrajnost, pozitivna energija, dobra volja in pripravljenost pomagati.

Alojz Stražar je človek, ki verjame, da je vse mogoče, da se lahko s sodelovanjem in prijateljstvom naredi vse in še več.

 

MATJAŽ BROJAN - ČASTNI OBČAN OBČINE DOMŽALE 2023

Matjažu Brojanu je bil naziv častnega občana podeljen za njegovo življenjsko delo na področju ohranjanja kulturne dediščine ter novinarsko delo.

Matjaž Brojan skuša življenju dati vsebino. Zase pravi, da je dokumentalist. Dokumentira dogodke, situacije in ljudi, ki so vredni njegovega zanimanja. In zanimanj ima precej. Je strasten pisec, radoveden novinar, odličen poznavalec slamnikarstva in nadarjen rezbar. A njegova ljubezen številka ena so Domžale in Domžalci, ki ga že od nekdaj navdihujejo, da s ponosom ohranja njihovo bogato dediščino. Mnogo let je bil zvest novinarskemu poslanstvu, je avtor številnih knjig o življenju in delu v občini Domžale. Izjemno je njegovo široko in raznoliko delo na različnih področjih ohranjanja kulturne dediščine, posveča se tradiciji slamnikarske obrti, zbirateljstvu, rezbarjenju in kiparstvu. Več let je bil urednik Občinskega poročevalca, predhodnika današnjega Slamnika, pomembno pa je prispeval tudi k vzpostavitvi Slamnikarskega muzeja. Izvorna zbirka, ki je postala muzej, je njegovo življenjsko delo. Vse našteto ga uvršča med najpomembnejše Domžalčane v zadnjem obdobju. Matjaž Brojan, novinar, urednik in ljubitelj vsega lepega, je človek, ki je s svojim delovanjem globoko vpet v zgodovino domžalske občine. Z raziskovanjem zgodovine in kulturne dediščine našega območja še danes opravlja izjemno delo, pomembno tako za sedanje kot prihodnje rodove. V njegovem knjižnem opusu posebno mesto zaseda monografija Slamnata sled Domžal (2012), v kateri popisuje zgodovino ter družbene razsežnosti slamnikarske obrti in industrije na Domžalskem. V lokalnih in drugih glasilih ter publikacijah je objavil osemintrideset člankov o slamnikarstvu ter tako pomembno prispeval k védnosti in zavesti o pomenu slamnikarstva na Domžalskem. Matjaž Brojan se je podpisal pod številna dela, med katerimi bi težko izbrali najpomembnejša, njegova najnovejša dela pa so: Sokoli in orli Domžal (2023), Živeti po domžalsko (2023) in Domžale, rad vas imam (2024). Sodeloval je tudi pri nastajanju knjig o Aciju Bertonclju, Francu Berniku ter o Demosu na Domžalskem. Pozornost je posvečal tudi športu in rekreaciji. Je avtor monografije, izdane ob 100-letnici TVD Partizan, ter del Nogomet v Domžalah: njegovih osem desetletij (2001) in Stoletje nogometa v Domžalah (2020). V knjigi Domžalska bančna leta: monografija bančne ustvarjalnosti (1994) se je posvetil tudi zgodovini bančništva v naših krajih. Zbirateljska prizadevanja Matjaža Brojana so izjemno dragocena. Spomnimo na neprecenljivo darilo Krajevni skupnosti Ihan, pomoč pri postavitvi zbirke in predajo obsežne dokumentarne in knjižne zapuščine sokrajana in jezikoslovca dr. Antona Breznika. Večkrat je dela iz svoje bogate zbirke kulturne dediščine razstavljal v Menačenkovi domačiji. V Galeriji Domžale je na razstavi z naslovom Prve besede jezika (2014) predstavil rezbarsko delo Stiški spomeniki. Kot rezbar je obdelal verze Prešernove Zdravljice, Brižinske spomenike, Rateški rokopis, Stiški rokopis ter posebno serijo slovenskih ornamentov po Jožetu Karlovšku. Razstavljal je tudi v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Matjaž Brojan se je ljudem zapisal v spomin tudi kot dolgoletni radijski novinar. Pokrival je dogajanje v domžalski občini. Med drugim je napisal knjigo o zgodovini slovenskega radia ter ustvaril številne samostojne radijske oddaje o zgodovinski in naravni, zlasti pa kulturni dediščini. Zavzeto je zbiral in urejal najrazličnejšo dokumentarno, narodnopisno in drugo informativno gradivo, povezano z Domžalami. Leta 2008 je prejel zlato plaketo Občine Domžale ter državno Steletovo nagrado za dolgoletno požrtvovalno delo pri ohranjanju in predstavljanju slovenske kulturne dediščine. Poleg tega je prejemnik priznanja Naša Slovenija in cenjene Murkove listine za prispevek k ohranjanju tradicije slamnikarstva na Domžalskem.

»Vse, kar počnem, je determinirano in povezano s črko D. Ta črka predstavlja vse moje prioritete. Vse gre na D: DOM, DRUŽINA, DELO, DOMOVINA in seveda DOMŽALE. Naj v vsej vzhičenosti, ki jo doživljam v teh svojih slavnostnih trenutkih, izrečem nekaj lepih, srčnih, izbranih, predvsem pa iskrenih besed: DOMŽALCI, RAD VAS IMAM!«

Matjaž Brojan